Tudi v našem gozdu smo imeli napad lubadarja. Po sečnji je ostalo celih približno pet smrek in pa nepregledni kupi vejevja. Ker živimo na robu gozda in za ogrevanje, toplo vodo in podobne privilegije izkoriščamo izključno energijo lesa, smo se za kurjavo odločili uporabiti tudi smrekove veje. Le s tistimi najmanjšimi se nam ni ljubilo ukvarjati, čas je dragocen in vsak, ki je kdaj pospravljal gozd, ve, kako zamudno je.
Ker hkrati urejamo tudi ogromen vrt, sem drobne veje pokurila, nastalo oglje pa zbirala za dodatek vrtni zemlji. Zamisel ni nova, sodobni vrtnarji jo poznajo pod imenom biochar (krajše za angleški izraz bio charcoal, bio oglje). Da lahko oglje izboljša rodovitnost tal, se je izkazalo že pred odkritjem Amerike – amazonski indijanci so ostanke kurišč potresali po zemlji in tako nastala plast – Terra preta – je rodovitna še danes. A dvomim, da so indijanci svoje “bio oglje” kuhali tako, kot naj bi to počeli danes – v posebnih kotlih za pripravo oglja, tržijo celo kotle na elektriko. Nepotrebna potrata energije.
Moje bio oglje nastane na naraven način v odprtem ognju, ki ga ob primernem času pogasim, da oglja ostane čim več. Kurišče naredim na kamniti podlagi, veje zložim na široko in nizko. Ko začnem s kurjenjem, poskrbim za več žarišč hkrati, da celotna površina dogori čim bolj enakomerno.
